Te dni mineva eno leto odkar sem na telefonu zagledala šest neodgovorjenih klicev naših domačih. Vedela sem da je nekaj hudo narobe. Prva stvar na katero sem pomislila je Bobi. Naš trinajstletni labradorec, ki je že nekaj časa imel probleme s težkim dihanjem. In ko sem iz drugega konca Evrope doklicala domov, je bil Bobi že na mizi klinike Trata. Slišala sem glasno hropenje in dihljaje v telefon ter predvidevala, da so to zadnji. Težko je bilo, ker sem si želela, da bi bili z Lukom in mojo avstralko Ižo ob njemu, tako kot je bil on ob meni vseh teh dobrih trinajst let. Ampak nismo bili. Bili smo daleč. Na Irskem. Vsakdo gre. On je doživel res lepo starost. V svojem pesjaku, kjer je preživel večino časa. Na veliko izletov ga nismo vzeli. Eden najdaljših je bil kopanje v Bohinjskem jezeru. Vendar je bil boksa navajen. Bil je zadovoljen. In takšnega se ga tudi spominjam, ko sem se poslovila od njega, preden sem v začetku poletja za pet mesecev odšla na Irsko. Odpeljala sem mu Ižo, ki ga je odkar smo jo kot mladička pripeljali domov, resnično poživela in pomladila. Ižo, ki ga je na sprehodih dobesedno vlekla za povodec, češ »hodi hitreje« in ki mu je prismuknjeno ukradla govejo kost. Bobi ni imel sovražnikov. Še tisti psi, ki so bili dominantni do drugih, so z Bobijem neverjetno shajali in se igrali. Če bi bil človek, bi ga verjetno poimenovali dober prijatelj. Pravijo, da je pes po lastniku in v temu primeru se strninjam, da je karakterno kopija mojega očeta, ki je najbolj skrbel zanj.
V spomin Bobiju in … izkoristite dan s svojim psom, ni ga potrebno razvajati, dajte mu pohvalo. Peljite ga na dodaten sprehod. Pustite mu da se kopa v tistem umazanem blatu, kjer se ponavadi ne sme in prepustite se, da vas nasmeji, ko ves umazan teče okoli vas. To je čar in to so spomini, ki jih ne boste nikoli pozabili. Jaz se še vedno vsakič, ko pogledam na to leseno kočo spomnim vseh teh občutkov.
Edini fizični spomin, poleg vseh njegovih potrebščin in nekaj fotografij, ko je bil mladiček, sta ti dve fotografiji.
